Danes praznujejo učitelji – letos že 29. leto zapored. 5. oktobra 1966 so bila na posebni medvladni konferenci v organizaciji Unesca in Mednarodne organizacije dela sprejeta Priporočila o položaju učiteljev in s svetovnim dnevom učiteljev obeležujemo ta dogodek. V dokumentu so jasno določene pravice in dolžnosti vzgojiteljev in učiteljev, poudarjeno pa je tudi, kakšen položaj bi ti morali imeti v družbi glede na pomembnost in zahtevnost dela, ki ga opravljajo.
Letošnje obeleževanje svetovnega dneva učiteljev bo potekalo ob geslu »Preobrazba izobraževanja: samo z učiteljicami in učitelji!«. Tokratni dogodek sovpada z nedavnim zasedanjem generalne skupščine Združenih narodov in Vrhom o preobrazbi izobraževanja. Pri ZN namreč pred začetkom splošne razprave tradicionalno pripravijo poseben tematski vrh. Tokrat je bilo na vrsti izobraževanje po svetu, ki se je po pandemiji koronavirusa znašlo v krizi.
Še preden se je na sedežu Združenih narodov v New Yorku pred dnevi zaključil Vrh o preobrazbi izobraževanja, je udeležence šokirala ocena, da kar 64 odstotkov otrok, starih do deset let, ne zmore prebrati in razumeti niti preproste zgodbe. Bralna pismenost in izobraževanje sta v globalni krizi. Pandemije, okoljske nesreče, oboroženi spopadi in reke begunskih otrok jo le še poglabljajo. Že pred pandemijo covida je bil delež otrok do 10. leta, ki niso dosegali minimalne bralne pismenosti, 52-odstoten. Zaprte šole so zahtevale dodaten davek na pismenost. V podsaharski Afriki je bralno nepismenih celo 90 odstotkov otrok. V svetu zunaj izobraževalnega procesa ostaja prek 220 milijonov šoloobveznih otrok in jasno je, da zaveze, da se bo do leta 2030 lahko šolal vsak otrok, svet ne bo dosegel, so ugotavljali udeleženci Vrha in se strinjali, da imajo šole premalo denarja, da so učitelji slabo plačani ali slabo usposobljeni, učilnice pa prenapolnjene, kar skupaj z zastarelimi učnimi programi spodkopava doseganje potenciala otrok. Zato je preobrazba izobraževanja nujna, še bolj nujno je izdatnejše financiranje.
Čeprav se zdi, da javnost zlasti po pandemiji vse bolj prepoznava in ceni pomembnost, predanost, strokovnost vzgojiteljev in učiteljev, večina vlad ne zagotavlja potrebnih naložb v izobraževalne sisteme ali ustrezne podpore, ki jo učitelji in podporno osebje v izobraževanju nujno potrebujejo. V preštevilnih državah so zahvale in aplavz vsem zaposlenim v vrtcih in šolah zamenjali uničujoči rezi v proračune za izobraževanje in nemogoče zahteve, zaradi katerih so učitelji izčrpani in izgoreli.
Raziskave Izobraževalne internacionale, katere član je tudi SVIZ, kažejo na preobremenjenost, slabo plačilo in podcenjenost učiteljskega poklica. Izkušeni pedagogi množično zapuščajo poklic, ki ga imajo sicer radi, vse manj kandidatov jih želi nadomestiti, pomanjkanje učiteljev pa v svetu dosega epske razsežnosti. Vse navedeno velja tudi za našo državo. Predanost učiteljev in izobraževalnih delavcev ne more nadomestiti finančno podhranjenih izobraževalnih ustanov, politik, ki se vodijo od zgoraj navzdol, ali sistemov, ki ne zaupajo in ne spoštujejo izobraževalcev, ki se predajajo/predajate našim otrokom.
Podatki raziskave Izobraževalne internacionale še kažejo, da je kriza covid-19 izpostavila pomembno vlogo učiteljev pri podpiranju izobraževanja, vendar je preveč zaposlenih zaskrbljenih, ker se v njihovih državah to priznanje še vedno ne odraža v celoti v izobraževalnih politikah. Večina učiteljskih sindikatov z vsega sveta – in SVIZ pri tem ni izjema – poroča o zaskrbljenosti zaradi prenizkih plač, slabšanju delovnih pogojev, skrb za infrastrukturo za podporo poučevanju in učenju pa ni prednostna naloga vladnih naložb. Oblasti se z učitelji redko posvetujejo in jih le občasno (ali sploh ne) vključujejo v procese odločanja in oblikovanje politik. Status vzgojiteljev in učiteljev, višina plačila in delovni pogoji (prenatrpane učilnice, velike delovne obremenitve zunaj pouka, številna pričakovanja šolskih oblasti in družin) odvračajo mlade od vstopa v poklic, obstoječe učitelje pa od tega, da bi uporabili svoje talente ali celo ostali v poklicu.