EKSKLUZIVNI INTERVJU DITKA: “Koroška je zame odlična destinacija za ustvarjanje”

Ditka Čepin, kantavtorica in pevka s Prevalj, že vrsto let navdušuje s svojimi iskrenimi, poetičnimi besedili in čutno glasbo. Njena ljubezen do ustvarjanja glasbe, uglasbljanja poezije slovenskih pesnikov ter pisanja avtorskih pesmi v angleščini je njeno mladostno strast preobrazila v izpolnjujočo kariero. Poleg izjemne glasbene nadarjenosti, ki jo občudujejo številni slovenski glasbeniki, izstopa tudi po svoji toplini, sočutju in predanosti publiki.

V tem pogovoru nam Ditka razkriva, kako ohranja zvestobo svojim vrednotam ljubezni, miru in preprostosti, ki so globoko vtkane v njeno ustvarjanje.

Kako bi opisala svoj glasbeni slog? Kako se je razvijal skozi leta?

Svoj slog bi opisala kot rahlo melanholičen, zasanjan in v počasnejših ritmih, žanrsko pa raznolik. Prvi del se predvsem nanaša na glasbo, ki jo napišem sama. Medtem ko delo na aranžmajih prevzame moj oče Gorazd, ki ima zopet svoj poseben slog. Njegov je bolj svetel in vesel, prav zato končna verzija pesmi vedno doseže neko ravnovesje med nočjo in dnevom, če se malce poetično izrazim. Od nekdaj ustvarjam izključno takrat, ko imam navdih in skozi vsa leta mi je všeč približno enaka glasba, katere vplivi se morda kdaj čutijo tudi v mojih melodijah. Predvsem gre za akustično glasbo z elementi country-ja, ki pa ga dodam povsem nenamerno.

Na tvoje skladbe vpliva poezija. Kako poteka proces uglasbitve pesmi in kakšno vlogo igrajo besedila v tvojem ustvarjanju? 

Od nekdaj mi je bila pomembna kvaliteta besedil. Besedilo, ki ima zgodbo in neko sporočilo. Že v osnovni šoli sem pisala lastno poezijo, potem pa se je v srednji šoli rodila ideja, da uglasbim kakšno pesem od priznanih slovenskih poetov. To mi je čez čas postajalo v vedno večje veselje in danes predstavlja tako velik in pomemben del moje kariere.
Tudi pri uglasbljanju poezije je pri meni ključen navdih. Največkrat v roke vzamem pesniško zbirko, berem in ko se me kakšna pesem dotakne na poseben način, sedem za klavir ali pa v roke vzamem kitaro in pričnem ustvarjati melodijo. To se pogosto zgodi v trenutku in le redko kakšno poezijo uglasbljam več dni. Kasneje sledi le nadgradnja, ko se preprostim akordom doda kakšen bolj poseben in ko pričnem delati tudi na interpretaciji sami. Praktično nikoli pa v samo uglasbitev ne želim več posegati, saj verjamem, da je bila v trenutku navdiha ustvarjena najboljša verzija.

Ali so za vas besedila isto pomembna kot sama glasba?

Ja, oboje se mi zdi zelo pomembno, gre z roko v roki. Običajno je glasba tista, ki najprej pritegne pozornost, besedilo pa je nekaj, v kar se poglobiš trenutek kasneje, ko si pesem spet zavrtiš. Pomembno se mi zdi, da se glasba poklopi z besedilom samim, v smislu tematike in sporočilnosti besedila. Da ni besedilo žalostna zgodba v veselih ritmih, ali obratno. Seveda je odvisno v kakšnem žanru ustvarjaš, a izvirna in poslušljiva melodija je vedno dobrodošla.

Kako vidite stanje besedil v slovenskem glasbenem prostoru? 

Če sem povsem odkrita, večinoma poslušam angleško govoreče izvajalce. Se me pa vsake toliko dotakne tudi kakšna slovenska. V Sloveniji imamo odlične avtorje besedil, ki so jih napisali za popevke, ki bodo ostale za vedno. Veliko je lepih in dobro napisanih besedil, le da pogosto le-ta nekako težje prodrejo na površje. Ne vem, zakaj je tako. Bolj pogosto na radijskih valovih slišim prazna besedila kot posledica trenda - ponavljanja besed ali rim, brez pravega smisla.

Niste si izbrali ravno najlažje glasbene poti, ki bi vodila skozi klišejska besedila in obrabljene fraze. Zakaj ne?

Na splošno v življenju nisem za klišeje in hkrati vedno in povsod iščem neko rdečo nit ter globino. Tudi pri ustvarjanju glasbe, ki je v resnici postala moj način življenja, izhajam iz svojih vrednot in načel. Če nečesa ne čutim in v to ne zaupam, tega ne morem interpretirati. Iskrenost se mi zdi ključna in sama sem lahko iskrena, ko pojem besedila, za katera vem, da imajo neko dodatno težo, da se lahko ljudje vanje poglobijo in da na koncu v njih pustijo nek pečat. Res se morda zaradi bolj kompleksnih besedil moje pesmi ne vrtijo tako pogosto na radijskih valovih in na marsikateri postaji sploh ne, čeprav menim, da bi se vsekakor lahko. Bolj zahtevna besedila namreč uravnovesim s poslušljivo glasbo. Delam to v kar verjamem, v skladu s svojimi vrednotami in to se mi zdi najbolj pomembno.

Kakšen pomen ima za vas sodelovanje z znanimi pesniki, kot je Feri Lainšček?

Da lahko uglasbljam dela naših največjih poetov si štejem v veliko čast. Ko se je utrnila ideja o uglasbitvah poezije si odkrito rečeno nisem predstavljala, da bom kdaj imela priložnost katerega od pesnikov tudi osebno spoznati, kaj šele z njim tako aktivno sodelovati, nastopati in nenazadnje deliti nekaj več, kot le poslovno vez. Tu imam v mislih pesnika Ferija Lainščka, ki je zares postal tako pomembna oseba v mojem življenju. Osebno sem spoznala tudi, žal že pokojnega, Cirila Zlobca. Zdel se mi je tako prijazen gospod z iskrico v očeh. Tone Pavček se je poslovil teden dni po tem, ko je moj oče Gorazd uglasbil njegovi poeziji "Dober dan življenje" in "Nekaj je v zraku", sem pa imela možnost spoznati in nekajkrat deliti oder z njegovo hčerko Sašo Pavček. Takšna poznanstva so neprecenljiva. 

Prihajaš iz Koroške, kako to okolje vpliva na tvojo glasbo in tvoje ustvarjanje?

Koroška je zame odlična destinacija za ustvarjanje, saj je odmaknjena od tiste mestne mrzlice in hrupa. Tu lahko najdem veliko kotičkov v naravi, ki pripomorejo k mojemu notranjemu miru, ki pa je ključen, da se lahko rodi navdih. Verjetno tu živim drugače, kot bi živela recimo v Ljubljani, kjer je skoncentrirana večina medijskega prostora, kjer so dnevno neki dogodki in kjer je možnosti za srečevanja z drugimi ljudmi iz glasbene industrije precej več. Gotovo se zato drugačen način življenja, bolj umirjen in v stiku z naravo, čuti v mojih delih. Rada živim in ustvarjam na Koroškem. To je moj dom in gotovo so prav ta okolica in ljudje s katerimi se srečujem, do neke mere prispevali k oblikovanju osebe, kot sem danes.

Ali je kot Korošica težje uspeti v ostalih regijah? 

Menim, da ne. Morda je težje le z vidika, če živiš v tem okolju, a izključno zato, ker si oddaljen od središča dogajanja in zato ni toliko možnosti za sklepanje nekih poznanstev, ki so za promocijo lastne glasbe pomembna. Sicer pa menim, da je ključna kvaliteta tvojega dela ter predvsem to, da tvoja glasba prepriča ljudi. Sama pravzaprav precej več nastopam v ostalih regijah, kot na Koroškem. Pogosto so ljudje navdušeni, da prihajam iz manjše in bolj umaknjene regije in tako še bolj spoštujejo moj uspeh.

Ali se spomnite trenutka, ko ste prvič slišali svojo pesem na radiu? Kakšni so bili občutki?

Tega se spomnim zelo dobro in to se je zgodilo prav na Koroškem radiu. Stara sem bila devet let in v eni takratni otroški oddaji sem imela svoj prvi intervju. Po pogovoru so zavrteli mojo pesem z naslovom »V deželi mojih sanj«, ki sem jo napisala sama. Kot majhni deklici se mi je to zdelo tako nenavadno in kar malo smešno. Kasneje, ko sem se z leti pričela zavedati, da je to, da radijske postaje zavrtijo tvojo avtorsko pesem, v resnici nekaj velikega, sem vsakič, ko sem v etru ujela kakšno svojo pesem, občutila posebno hvaležnost. Enako ostaja tudi danes. Zavedam se, koliko glasbe je v te prostoru in dejstvo, da prav tvoja dobi priložnost in najde svoje mesto, je nekaj posebnega.

Sodelujete tudi z očetom, kako pravzaprav deluje to sodelovanje?

Z mojim očetom sodelujem vse od otroških let, torej odkar sem napisala svojo prvo pesem. Nato je on zame napisal skladbe za moj prvi otroški album in kasneje v mojih najstniških letih še prve pesmi v angleškem jeziku. On je še danes avtor aranžmajev in producent vseh mojih pesmi. Je moj mentor pri glasbenem delu, on se dogovarja in ureja vse potrebno za moje nastope, je tudi član moje glasbene zasedbe. Skratka, z očetom sva tista, ki gradiva mojo kariero. Oba imava zato številne vloge. Praktično vsak dan sva na zvezi, skupaj snujeva ideje in načrte za mojo kariero. Skupaj vadiva, nastopava, … Večkrat me kdo vpraša, kako je sodelovati z očetom, če je težko. Odkrito povedano, si drugačnega načina dela niti ne predstavljam. Vse od začetka sva za vse midva. Včasih je naporno, ker je dela res ogromno. Včasih tudi povzdigneva glas, ko pride do nekih nestrinjanj, tudi zato, ker oba vse v zvezi z mojo glasbeno kariero doživljava zelo čustveno. A do sedaj sva vedno našla kompromis, saj oba želiva le najboljše. Hvaležna sem mu za vse, kar je in še počne zame.

Sodelovali ste že s številnimi glasbeniki. Katero sodelovanje vam je ostalo najbolj v spominu in zakaj?

Lahko rečem, da so mi prav vsa sodelovanja ostala v lepem spominu, to pa zato, ker vedno izberem le tiste glasbenike, ki jih v prvi vrsti začutim kot dobre ljudi. Izpostavim lahko morda naslednja; duet z raperjem Rokom Terkajem, duet in kar trije skupni nastopi z izvrstno Tinkaro Kovač, pa nekaj sodelovanj na dobrodelnih dogodkih z bobnarjem skupine Elvis Jackson- Markom Soršakom- Sokijem. Vsi trije so prijetni ljudje s pravimi vrednotami in glasbenimi projekti, ki imajo globino. V spominu mi bodo ostali tudi skupni nastopi z Nino Pušlar, ki so prav tako bili nekaj posebnega. Mogoče še kot zadnje, skupni nastop z bolgarsko glasbenico Lilly Drumevo, ko sva na letošnjem Festivalu Sofia Singer Songwriter, kjer sem nastopila kot gostja, zapeli bolgarsko narodno pesem »Oblache Le Bialo«. To je bil izjemno čustveni nastop, ko je vsa dvorana pela in jokala z nama.

Kako pomembna se vam zdi avtentičnost v glasbi in koliko tebe same lahko slišimo v pesmih?

Meni osebno se zdi zelo pomembna. Ni lepšega, kot da te z nikomer ne morejo primerjati, ker zveniš tako zelo »svoje«. Sama nisem nikoli oponašala nobene glasbenice. Zelo hitro sem pričela ustvarjati svojo glasbo, ki je prišla povsem iz mene, brez nekih zunanjih vplivov. Verjetno pa je vseeno neizogibno, da se kdaj v petju ali ustvarjanju posameznika ne bi slišal kakšen vpliv nekoga drugega ali pa vsej neka podobnost. To se verjetno zgodi že na podzavestni ravni, ko poslušamo glasbo tistih, ki so nam všeč in morda povsem nehote odnesemo kakšne vzorce. Kdaj tudi že zaradi same tehnike, ali pa kot se ti neka fraza zdi zanimiva in jo želiš tudi sam preizkusiti. Zase si dovolim reči, da to kar slišite, sem jaz in moj avtorski izraz v celoti.

Poleg petja tudi pišete in komponirate. Kateri del ustvarjalnega procesa vam je najbližji?

Vse počnem zelo rada a če bi morala v tem trenutku izbrati le eno, bi bilo to pisanje pesmi. Težko je opisati z besedami, kako dragocen je navdih in kot sem že omenila, sama ustvarjam izključno takrat, ko me preplavi ta izjemen občutek inspiracije. Takrat se prepustim, komponiram, pišem svoj verze, ustvarjam… Včasih me tako potegne, da pozabim na uro in ostale obveznosti, celo na hrano, a kljub temu se počutim »nahranjeno«, napolnjeno in preprosto srečno, ko ustvarim nekaj novega. Ker sem oseba, ki ji paše biti sama, v svoji zasebnosti, mi je verjetno ta proces še toliko bližje, ker je tako varen, umirjen in brez zunanjih motenj. Takrat samo sem, v trenutku, zato deluje zame tudi kot neke vrste meditacija ali pa terapija, ko prelevim svoja čustva v verze,

Ali imate kakšne rituale ali posebne navade, preden stopite na oder?

Skozi leta so se oblikovali kar sami. Če mi čas dopušča, pred nastopom vedno ponovim repertoar. Kljub temu, da sem večino pesmi že neštetokrat zaigrala, se počutim bolj suvereno, če jih obnovim. Obvezno se pred nastopom opojem oz. ogrejem svoj glas. Vsaj uro pred koncertom ne jem in vsaj dvajset minut pred pričetkom nastopa želim biti sama, da se lahko umirim, prediham in misli fokusiram na izvedbo samo.

Kaj pa moderna slovenska glasbena scena? Kateri so po vašem mnenju največji izzivi za glasbenika v tem trenutku? 

Glasbena scena v slovenskem in svetovnem merilu se je v zadnjih letih drastično spremenila.
Zaradi interneta in neštetih platform ima danes prav vsak možnost, da deli svoj nastop, petje, glasbo, kot tudi vse drugo… Glasba pa se medtem izgublja med videoposnetki z banalnimi vsebinami. Ker je splet prenasičen z vsem mogočim, ljudje več ne namenjajo toliko pozornosti, le malokdo si še vzame čas in denimo pogleda od začetka do konca en videospot oz. posluša pesem. Uspeh se šteje po številu všečkov in ogledov na socialnih omrežjih. Glasba se je preselila na digitalne platforme, prodaja CD-jev je praktično izginila. Z vsem tem imam občutek, da se je pomen glasbe precej razvrednotil. Vsi so navajeni, da je dostopna zastonj. Vse omenjeno je izziv za poklicnega glasbenika. Zaradi vsega omenjenega je tudi veliko težje informirati ljudi o svojem delu, saj se v poplavi vseh informacij tvoje objave hitro izgubijo. Izziv je torej najti prave načine informiranja, da niso preveč vsiljivi, a da se vseeno prebijejo na površje. Hkrati je izziv tudi sprejeti neke nove načine dela, ki ti osebno niso ljubi, a so nujno zlo, če želiš ostati prisoten v medijskem prostoru. Tu imam v mislih predvsem tehnike na socialnih omrežjih, ki se nenehno spreminjajo. Trenutno so recimo aktualni zelo kratki in dinamični t.i. »reel-i«, ki pa za glasbenike kot sem sama, kjer vseeno želimo povedati nekaj več, niso najbolj primerni. To ti tudi črpa energijo in krade čas, ki bi ga lahko namenil umetniškemu ustvarjanju glasbe ali recimo vaji. Skratka, glasbenik v teh časih mora biti še veliko več, kot samo umetnik in to je lahko včasih precej stresno.

Katero sporočilo želite posredovati skozi svojo glasbo? Kaj upate, da poslušalci odnesejo od vaših pesmi?

V prvi vrsti si želim, da moja glasba ljudi ne pusti ravnodušnih. Ko uglasbljam poezijo naših pesnikov, večinoma izbiram poezijo o ljubezni in zgodbe, ki prinašajo vedrino in optimizem. Želim si, da preko svojih uglasbitev med ljudi prinesem prijetne občutke, neko upanje in pomen vrednot kot so ljubezen, svoboda in mir. Kadar pišem avtorska besedila, so ta pogosto odraz nekih notranjih frustracij in vprašanj, s katerimi pa se marsikdo lahko poistoveti, saj se v življenju soočamo s podobnimi izzivi. Pr teh skladbah si med drugim želim, da poslušalec dobi občutek, da ni sam, tudi, ko se znajde v neki neprijetni situaciji. Skratka za nobeno pesem si ne želim, da je »brez veze«. Imeti mora neko sporočilo oz. rdečo nit. Če je kdaj to samo vesela melodija, ki te dvigne na noge ali ti nariše nasmeh na obraz, ali pa čustvena zgodba, ki ti da misliti, je to vredu. Samo, da se v poslušalcu nekaj prebudi, to je tisto, kar si želim.

Imate kakšne sanje ali projekte, ki jih še želite uresničiti v prihodnosti?

Menim, da je v življenju na splošno zelo pomembno, da si dovolimo sanjati in da si ves čas zastavljamo cilje, predvsem pa uživamo na sami poti do njih. To je pomembno za motivacijo in da ostanemo aktivni. Sama si tako ves čas postavljam kratkoročne in dolgoročne cilje. Morda tisti projekt, ki je že dolgo let del mojih sanj, je še večkrat predstaviti mojo glasbo v angleškem jeziku tudi v tujini oz. graditi bazo poslušalcev tudi širše po svetu. Zdaj se mi zdi, da sem že korak bližje, saj končno delam na svojem prvem studijskem albumu, ki bo v celoti v angleškem jeziku. Za prihodnje leto imam zato cilj, da dokončam in izdam svoj angleški album ter več pozornosti posvetim promociji le-tega. To bo gotovo uresničitev dolgoletnih sanj. Potem pa počasi naprej.

Lahko v bližnji prihodnosti pričakujemo tudi kakšne koncerte in kje?

Trenutno smo sredi koncertne turneje, skupaj z mojim bandom in pesnikom Ferijem Lainščkom. Poimenovali smo jo po mojem zadnjem singlu »Ljubim te, ljubim, ljubezen«, dodali pa še podnaslov: »Na turneji z ljubeznijo«. Vse se torej vrti okoli čustva ljubezni, za katerega menim, da je edino, ki lahko ta svet spreminja na bolje. Koncerti so posvečeni ljubezenski liriki Ferija Lainščka, ki sva jo uglasbila z mojim očetom Gorazdom, z njimi pa si želimo med ljudi ponesti misel, da so v duhu ljubezni sanje večne in da upanje še obstaja.
Sedem koncertov bomo izvedli v tem letu, še nekaj dodatnih pa v času Valentinovega in ob dnevu žena. Enega v okviru turneje v novem letu planiramo tudi na Koroškem.
Rada pa bi izpostavila tudi naš koncert, 16.1.2025, ki se bo odvil v Večnamenski dvorani v Kotljah. Torej bo eden večjih koncertov in to prav na mojem domačem Koroškem. Na tem koncertu se mi bodo pridružil posebni, tudi mednarodni glasbeni gostje, zaigrali pa bomo tudi kakšno iz prihajajočega albuma. Že danes tako najlepše vabim vse svoje poslušalce in poslušalke s Koroške, da se nam pridružijo in prisluhnejo mojemu opusu melodij, ki so nastale v preteklih petnajstih letih. Podpora doma mi je najbolj dragocena.

In seveda klasika: kaj bi svetovala mladim, ki šele začenjajo svojo glasbeno pot in se želijo uveljaviti v glasbeni industriji?

Moj nasvet je, da v prvi vrsti ustvarjajo glasbo, ker jih to veseli in v tem uživajo. Zelo veliko dejavnikov se mora poklopiti, da v glasbenem svetu uspeš. Po drugi strani pa je pomembno, da sami pri sebi definiramo pojem »uspeh«, kar tudi pomeni, da si nenehno zastavljamo cilje, na poti do tja. Poklic glasbenika ni enostaven. Zahteva veliko dela in predvsem potrpežljivosti. Tega se je pomembno zavedati. Torej, uživajte, ustvarjajte, gradite svoj avtorski izraz in se ne primerjajte z drugimi, vadite, nenehno se učite in zaupajte vase. Naj bo glasba nekaj lepega, nekaj, kar vas sprošča in osrečuje.